Evangelij za bolnike s cerebralno paralizo: robotska stereotaktična nevrokirurgija

Cerebralna paraliza pri otrocih

Cerebralna paraliza pri otrocih, znana tudi kot infantilna cerebralna paraliza ali preprosto CP, se nanaša na sindrom, za katerega so značilne predvsem motnje motoričnih funkcij v drži in gibanju, ki so posledica neprogresivne možganske poškodbe, ki se pojavi v enem mesecu po rojstvu, ko možgani še niso popolnoma razviti. razviti. To je pogosta motnja centralnega živčnega sistema v otroštvu, s poškodbami, ki se nahajajo predvsem v možganih in prizadenejo okončine. Pogosto jo spremljajo motnje v duševnem razvoju, epilepsija, vedenjske nenormalnosti, duševne motnje, pa tudi simptomi, povezani z motnjami vida, sluha in jezika.

Glavni dejavniki, ki vodijo do cerebralne paralize

Šest glavnih vzrokov za cerebralno paralizo: hipoksija in asfiksija, možganska poškodba, razvojne motnje, genetski dejavniki, materinski dejavniki, spremembe v nosečnosti

Intervencija

Pri večini bolnikov s cerebralno paralizo je primarni simptom omejena mobilnost. Najbolj pereča skrb staršev prizadetih otrok je, kako pomagati pri njihovi fizični rehabilitaciji, da se čim prej vrnejo v šolo in ponovno vključijo v družbo. Kako lahko torej izboljšamo motorične sposobnosti otrok s cerebralno paralizo?

Rehabilitacijski trening

Rehabilitacijsko zdravljenje cerebralne paralize je dolgotrajen proces. Na splošno bi morali otroci začeti rehabilitacijsko terapijo pri starosti približno 3 mesecev in dosledno nadaljevanje približno eno leto običajno daje opazne učinke. Če je otrok podvržen enoletni rehabilitacijski terapiji in doživi olajšanje mišične okorelosti, njegova drža pri hoji in samostojne gibalne sposobnosti so podobni kot pri njegovih vrstnikih, to pomeni, da je bila rehabilitacijska terapija relativno učinkovita.

Zdravljenje cerebralne paralize zahteva različne metode. Običajno so otroci, mlajši od 2 let, podvrženi le rehabilitacijski terapiji. Če so po enem letu rezultati povprečni ali se simptomi poslabšajo, kot so paraliza okončin, povečan mišični tonus, mišični krči ali motorična disfunkcija, je treba zgodaj razmisliti o operaciji.

Kirurško zdravljenje

Stereotaktična nevrokirurgija lahko obravnava težave s paralizo okončin, ki jih ni mogoče izboljšati zgolj z rehabilitacijskim usposabljanjem. Številni otroci s spastično cerebralno paralizo pogosto doživljajo dolgotrajna obdobja visoke mišične napetosti, kar povzroči skrajšanje tetive in deformacije sklepnih kontraktur. Pogosto lahko hodijo po prstih in v hujših primerih doživijo dvostransko paralizo spodnjih okončin ali hemiplegijo. V takih primerih bi moralo biti zdravljenje osredotočeno na celovit pristop, ki združuje stereotaktično nevrokirurgijo in rehabilitacijo. Kirurško zdravljenje ne izboljša samo simptomov motorične okvare, ampak tudi postavlja trdne temelje za rehabilitacijsko usposabljanje. Pooperativna rehabilitacija dodatno utrjuje učinke kirurškega posega, spodbuja okrevanje različnih motoričnih funkcij in na koncu doseže dolgoročni cilj izboljšanja kakovosti življenja.

Primer 1

Predoperativno

Visok mišični tonus v obeh spodnjih okončinah, nezmožnost samostojnega vstajanja, nezmožnost samostojne hoje, šibka moč spodnjega dela hrbta, nestabilna sedeča drža, škarjasta hoja s pomočjo, upogib kolena, hoja na prstih.

Pooperativno

Mišični tonus spodnjih okončin se je zmanjšal, moč spodnjega dela hrbta se je povečala v primerjavi s prej, izboljšana stabilnost pri samostojnem sedenju, nekoliko izboljšana hoja na prstih.

Primer 2

Predoperativno

Otrok ima motnje v duševnem razvoju, šibek spodnji del hrbta, ne more samostojno stati ali hoditi, visok mišični tonus spodnjih okončin in napete adduktorje, kar ima za posledico škarjasto hojo, ko mu pomaga pri hoji.

Pooperativno

Inteligenca se je izboljšala v primerjavi s prej, mišični tonus se je zmanjšal, moč spodnjega dela hrbta pa se je povečala, zdaj lahko samostojno stoji pet do šest minut.

Primer 3

Predoperativno

Bolnik ne more samostojno hoditi, hodi po prstih z obema nogama, z obema rokama lahko drži lahke predmete in ima nizko mišično moč.

Pooperativno

Moč prijema obeh rok je močnejša kot prej. Pacient se zdaj lahko samostojno obrne in postavi obe nogi ravno, sedi sam in samostojno vstane.

Primer 4

Predoperativno

Šibka moč spodnjega dela hrbta, visok mišični tonus v obeh spodnjih okončinah in ob pomoči pri vstajanju se spodnji udi križajo in stopala prekrivajo.

Pooperativno

Moč spodnjega dela hrbta se je nekoliko izboljšala, mišični tonus v spodnjih okončinah se je nekoliko zmanjšal in izboljšala se je hoja na prstih.